Fotografija: iz odprtih virov
Psihologi ugotavljajo, da otroci zaznavajo intonacijo in čustvene signale veliko prej, preden začnejo razumeti besede.
Izbira imena za otroka je eden najbolj intimnih in simboličnih trenutkov v življenju družine. Lahko je poklon, znak hvaležnosti ali začetek nove družinske zgodovine. A kaj, ko ta izbira postane vir skritih sporov in čustvenih pritiskov s strani bližnjih. Prav to je situacija, ki jo je nedavno v svoji rubriki nasvetov obravnaval časnik The Washington Post in opozoril na težavo, ki jo dejansko poznajo številne družine: pasivna agresija, zamaskirana v “šale”, “spomine” ali “osebno sovraštvo”.
Na prvi pogled je morda neodobravanje imen vnukov videti kot neškodljiva subjektivna reakcija, vendar pri rednih negativnih asociacijah, ponavljajočih se zgodbah iz preteklosti in posmehljivem tonu ne gre več za okus. Gre za vedenje, ki ima svoj namen in posledice.
Psihologi ugotavljajo, da otroci zaznavajo intonacijo in čustvene namige veliko prej, preden razumejo besede. Tudi če se otrok še ne zaveda pomena izrečenega, je vzdušje razvrednotenja utrjeno na telesni in čustveni ravni.
Prikrita agresija kot oblika nadzora
V takšnih družinskih sporih pogosto ne gre za otroka ali celo ime. Gre za moč in meje. Kadar si starejši sorodnik dovoli pokazati prezir do izbire staršev, zlasti selektivno, v prisotnosti le ene od strank – to je lahko oblika pasivne agresije.
- Če se vedenje spreminja glede na to, kdo je prisoten, gre za zavestno vedenje;
- če se pripombe prenehajo le po neposrednem pogovoru, ignoriranje ne deluje;
- če je enemu od staršev neprijetno, drugi pa ponudi, da bo “zdržal”, se težava še poveča.
Zakaj “ignoriranje” ni rešitev
Ideja ignoriranja se pogosto zdi mirovniška, vendar v resnici prenaša odgovornost na tistega, ki je užaljen. Neizrečene krivice se v družini kopičijo, pasivna agresija pa se prej okrepi, kot da bi izginila.
Poleg tega se lahko, če eden od partnerjev zmanjšuje težavo, to razume kot pomanjkanje podpore. Pri vprašanjih, povezanih z otroki, pa je enotnost staršev ključnega pomena.
Zdrava meja
Ljubezen do vnukov ne odpravlja odgovornosti za lastne besede in intonacijo. Sorodstvo ne dopušča omalovaževanja ali zasmehovanja, četudi prikritega. V takšnih primerih je treba:
- jasno razmejiti nesprejemljivo vedenje in ne razpravljati o motivih;
- govorite o posledicah in ne o grožnjah;
- delujte kot enotna starševska ekipa;
- ne pozabite, da zaščita otrokovega čustvenega prostora ni ultimat, temveč odgovornost.
Spreminjanje družinskih pravil ne pomeni uničenja odnosov. Pogosto je to edini način, da jih naredimo zdrave. Odpovedovanje pasivni agresiji ni konflikt, ampak zrelost. Otrokovo ime je le izgovor. Resnično vprašanje je vedno globlje, ali imajo starši pravico, da se njihove odločitve spoštujejo. V zdravi družini je odgovor vedno pritrdilen.
